Pravijo, da je vljudno, da se predstaviš, ko začneš s kom sodelovati. Pa naj bo!
Sem Neža,
rojena sem, stara pa tudi. Verjetno je najpomembnejši podatek o meni ta, da me
psi spremljajo že od 12 leta. Torej polnih 27 let. Ves čas. In vedno samo irski
setri. Ker so najlepši in imajo karakter, ki meni in moji družini ustreza.
 |
| Dark in jaz |
Spremljali so me skozi gimnazijska leta in med študijem klasične filologije.
Prvi med njimi je bil Lop, rdečko, ki smo ga kupili na ljubljanskih Prulah. Z
njim smo se naučili, kaj pomeni imeti doma setra. Nekoč je neki gospe na
tržnici vtaknil v vrečko celo glavo. Star je bil šest mesecev. Po našem
opravičevanju in zardevanju je gospa rekla, da je že vse v redu, da je tudi
sama imela setre. Da jih prav dobro pozna. Ko smo jo vprašali, kdaj se te
živalce umirijo, je rekla, da pri desetih. Naivno smo jo vprašali, ali pri desetih
mesecih. Rahlo je zavila z očmi in rekla, da letih. Danes vemo, da se ni dosti
zmotila. Seter številka dve je bil Redik, Lopov vnuk. Pred njim ni bila varna
nobena rožica, njegov hobi je bil namreč cufanje cvetkov. Bikec Ferdinand pač.
Vrvice skoraj ni potreboval, pasje družbe tudi ne, samo da je imel dovolj
čohanja in hrane, pa je bilo popolnoma dovolj. Kljub temu, da razstave niso
bile njegovo najljubše opravilo na svetu, je zaključil slovenski veteranski
šampionat. Pri šestih letih mu je družbo začel delati Dark, dominantni lepotec,
irska mahagoni doga, kot smo mu v šali rekli. Z njim smo obiskali nekaj razstav
(postal je slovenski mladinski šampion, slovenski, hrvaški in mednarodni
šampion). Poljsko preizkušnjo je opravil s prvim nagradnim razredom. Pravi
seter torej, lep in delaven.
 |
| Mini in Lipko |
Mini, seter številka štiri, je lovski nagon
pozabil v Belgiji, od koder prihaja. Tudi razstave lahko po njegovem kar
ukinemo. Poslušnost? Zakaj bi miljavženkrat delal eno in isto? Dolgčas. Dajte
me čohat in crkljat, pa bo v redu. Pa smo mu uslišali to željo, ga vpisali med
Ambasadorje nasmeha, kjer ima sanjsko službo. Hodi v dom starostnikov Poljane,
kjer ga božajo in občudujejo. Novembra lani se mu je pridružil še Mali, ki ima
zdaj skoraj devet mesecev. Kako bomo zaposlili njega, še ne vemo. Če bo vse
okej, bo tudi on Ambasador. Upam, da nama uspe.
Psi (in
dve muci, bognedaj, da bi pozabila na Bertico in Božota) mi torej zapolnjujejo
dneve. Preostanek dni preživim za računalnikom, kjer prevajam in pišem.
Prevajam filme, pa tudi kakšno knjigo, pišem o filmih, o živalih, o knjigah …
Ki jih seveda z veseljem tudi berem. Ko imam dovolj črk in podob, zakurblam
metlo in jo mahnem kam za nosom.
 |
| Bertec in Božek |
Ni komentarjev:
Objavite komentar